Indijska e rupija je bila narejena kot domač tehnološki projekt, zdaj pa jo Indija vse bolj vidi kot strateško orodje za čezmejna plačila, poravnavo trgovine in širšo uporabnost rupije zunaj države. Glavni razlog je preprost: mednarodna plačila so pogosto počasnejša, dražja in manj pregledna kot domači prenosi, ker se vmes zvrsti več posrednikov, bank in postopkov preverjanja.

To ni težava samo za velika podjetja, temveč tudi za ljudi, ki redno pošiljajo denar družini v tujino ali prejemajo nakazila iz drugih držav, kjer lahko vsaka dodatna provizija pomeni veliko razliko v vsakdanjem proračunu.

E rupija ni zasebna kriptovaluta, temveč digitalna valuta centralne banke, po vrednosti enaka navadni rupiji. 

Gre za uradni digitalni denar, ki ga izdaja Reserve Bank of India, namenjen temu, da denar kroži digitalno brez potrebe po klasični gotovini, hkrati pa ostane znotraj državnega monetarnega sistema. 

V praksi to pomeni, da Indija poskuša združiti priročnost digitalnih plačil z varnostjo in predvidljivostjo državne valute, kar je posebej pomembno, ko se razprava preseli na mednarodni teren.

E rupija ni isto kot UPI

UPI je indijski sistem takojšnjih plačil, ki omogoča hiter prenos denarja med bančnimi računi prek mobilnih aplikacij.

E rupija pa je digitalna oblika same valute, shranjena v digitalni denarnici, zato predstavlja denar, ne zgolj plačilnega sistema za prenos denarja. 

Povezano: Svet vstopa v dobo popolnoma digitalnega denarja

Pri tem je pomembno tudi, da se e rupija lahko uporablja na način, ki je bližje gotovini, saj je poudarek na neposredni poravnavi med udeleženci, ne le na premiku sredstev po bančnih računih.

Ta razlika je pomembna, ker se Indija pri e rupiji ne osredotoča le na udobje domačih plačil, temveč tudi na možnost bolj neposredne poravnave z manj koraki, ko gre za čezmejne transakcije. 

Če se tak model uspešno razširi, se lahko zmanjšajo zamiki, ki so danes praktično neizogibni pri čezmejnih prenosih.

Zakaj Indija želi e rupijo uporabiti tudi zunaj države

Prvi motiv je znižanje stroškov in skrajšanje časa pri mednarodnih nakazilih. Pri klasičnih prenosih denar pogosto potuje prek več posredniških bank, kar pomeni dodatne provizije, zamike in manj jasnosti glede tega, kje je plačilo v določenem trenutku. 

Digitalna valuta centralne banke je zasnovana tako, da bi bila poravnava lahko bolj neposredna in hitrejša, če se države dogovorijo o pravilih povezovanja. Poleg hitrosti je pomemben tudi element dokončnosti poravnave, saj zmanjšuje potrebo po dodatnih potrditvah in popravkih.

Bo ugodnejše plačilo z E rupijo spodbudilo indijsko trgovino in turizem

Pri mednarodni trgovini je ključna zanesljiva poravnava, saj zamude in dodatni stroški vplivajo na denarni tok podjetij. Ko se plačilo “zatakne” v več korakih, podjetje ne čaka samo na denar, ampak pogosto tudi na potrdila, usklajevanje dokumentacije in končno razjasnitev stroškov, ki jih poberejo posredniki. 

To otežuje načrtovanje nabave, proizvodnje in dobavnih rokov, še posebej pri panogah, kjer se posluje z manjšimi maržami in kjer je čas poravnave neposredno povezan s sposobnostjo podjetja, da financira naslednje naročilo. 

Hitrejša in bolj predvidljiva poravnava pomeni manj potrebe po premostitvenem financiranju, manj stresa v računovodstvu in manj prostora za “nepričakovane” stroške, ki se pojavijo šele, ko je transakcija že zdavnaj sprožena.

Pri turizmu pa je logika še bolj vsakdanja: uporabnik želi preprosto plačevati ali menjati, brez visokih stroškov in zapletenih postopkov, ki jih včasih prinesejo klasični čezmejni mehanizmi.

Turist običajno ne želi razmišljati o tem, koliko posrednikov je v ozadju, želi pa vedeti, da bo plačilo šlo skozi, da bo tečaj razumljiv in da provizija ne bo višja od kosila, ki ga je pravkar plačal. Če bi se plačila lahko poravnala hitreje, bi bilo lažje tudi načrtovanje stroškov in manj neprijetnih presenečenj pri tečajih in provizijah. 

Povezano: Banka Francije naklonjena tehnologiji XRP za razvoj evropske digitalne valute (CBDC)

V praksi to pomeni več zaupanja pri uporabi digitalnih plačil v tujini, manj nepotrebnih dvigov gotovine ter manj trenja pri vsakodnevnih situacijah, kot so plačilo nastanitve, lokalnega prevoza ali preprostih nakupov.

Ko e rupija postane bolj uporabna, začne prinašati tudi več dodane vrednosti

Tretji motiv je dolgoročna širša mednarodna uporabnost indijske rupije. Ne gre nujno za veliko politično gesto, temveč za to, da rupija postane bolj praktična v digitalnem okolju, če e rupija omogoča učinkovite poravnave in se smiselno poveže z drugimi sistemi. V ozadju je logika, da se valuta lažje uporablja, če je plačilna infrastruktura enostavna, predvidljiva in dovolj razširjena.

Nadzor in stabilnost v trdno reguliranem državnem finančnem sistemu

Četrti motiv je vprašanje nadzora in stabilnosti. Indija želi imeti močno, regulirano alternativo zasebnim stabilnim kovancem, saj ti lahko v praksi ustvarijo vzporedne plačilne tokove, kjer centralna banka nima neposrednega vpliva na izdajo in kroženje denarja. Državna digitalna valuta pa ohranja nadzor nad monetarnim sistemom in hkrati ponuja digitalno možnost, ki jo je mogoče vključiti v obstoječe regulatorne okvire.

Kako bi e rupija lahko delovala čezmejno

Najbolj realističen pristop so dvostranski plačilni koridorji, kjer se dve državi dogovorita o tehnični povezavi, menjavi valut in pravilih skladnosti. Druga možnost so večstranske rešitve, ki bi povezale več digitalnih valut centralnih bank in omogočale poravnavo znotraj skupne infrastrukture. 

Take povezave so lahko zanimive predvsem tam, kjer obstaja velik obseg trgovine, močni turistični tokovi ali veliko nakazil med skupnostmi v različnih državah.

Toda tu se pojavijo ovire: države morajo uskladiti tehnološke standarde, pravila proti pranju denarja, postopke identifikacije in način reševanja sporov.

Poleg tega se hitro odpre vprašanje neravnovesij v tokovih, ko ena država kopiči valuto druge države, ne da bi se tokovi uravnotežili. 

Takrat postane jasno, da projekt ni samo tehnološki, temveč tudi monetarni in politični.

Indija pri e rupiji čez mejo cilja predvsem na infrastrukturo. Če bo sistem dejansko hitrejši, cenejši in dovolj združljiv z drugimi sistemi, bo to konkretna prednost za nakazila, trgovino in digitalno prisotnost rupije. 

Če pa se zatakne pri usklajevanju pravil in sodelovanju med državami, bo e rupija zunaj Indije ostala omejena na nekaj čezmejnih koridorjev.